Še zlasti na domačem prizorišču, kjer so se varovanci Anteja Šimundže v preteklem obdobju marsikdaj mučili. S seboj in tekmeci. Navijači pogosto niso bili navdušeni, od svojih ljubljencev so zahtevali več. Pogosto upravičeno, tokrat pa so bili dobre volje. Zelo dobre. Upravičeno.
Njihovi ljubljenci so se naposled predstavili v podobi, kakršno bi radi gledali iz tedna v teden. V pravem trenutku. Na pomembni preizkušnji, na kateri so storili odločilni korak proti trinajstemu naslovu prvaka.
Roko na srce že prej ni bilo pretirano veliko negotovosti, komu bo pripadla šampionska lovorika. Na tak ali drugačen način kakovost na koncu vedno pride do izraza, a dejstvo je, da so vijoličasti potrebovali takšno tekmo. Oziroma tekmo z najbližjimi zasledovalci, ki so jo odigrali na tak način! Da pokažejo, zakaj so prvaki, zakaj so nogometni gospodarji na sončni strani Alp, zakaj so igrali v ligi prvakov.
Od prve minute je bilo nemogoče spregledati, da so Marcos Tavares in soigralci v pravem filmu. Vsak je prispeval svoj delež k zmagi, po kateri pod Kalvarijo hladijo penino za novo slavje, ampak nekdo si vendarle zasluži še kakšno besedo več. Če se malce pošalim, sem kdaj pa kdaj pomislil, da je morda zamenjal klubske barve. Da je v strogi tajnosti zapustil Ljudski vrt in se odpravil novim izzivom naproti. Seveda ga ni, a kljub temu ga ni bilo. Ni ga bilo v glavnih vlogah, ki bi jih, poznavajoč njegove sposobnosti, pričakovali.
"Le kod se je potikal?" so se po prepričljivem uspehu gotovo spraševali številni navijači vijoličastih. V mislih so kakopak imeli Agima Ibraimija. Do srede je na 20 tekmah dosegel en sam gol in dodal pet podaj. V 1524 minutah na igralni površini. Malo in premalo za povprečneže, kaj šele za igralca iz kategorije, v katero spada makedonski reprezentant. O tem, da zna in zmore, da je izjemen nogometaš, ki ima nekaj več, ni niti najmanjšega dvoma.
To vemo, temu primerna so pričakovanja, toda v zadnjem času ni bil pravi. Nikakor ne, kar je navsezadnje razkrivala tudi njegova govorica telesa, toda v obračunu s Celjani smo vendarle kar naenkrat videli nekega novega Agima Ibraimija. Razigranega, izjemno motiviranega in tekaško razpoloženega. In če hočete, avtoritativnega.
Že po nekaj minutah dvoboja je dajal vtis, ob katerem se nisem mogel znebiti občutka, da je prišel na zelenico z jasno izraženim namenom, da znova pokaže – ali spomni –, kdo je in kaj je. V slogu, dajte mi žogo, za vse ostalo bom poskrbel jaz. Bil je zares izjemno razpoložen. Preigravanja so se vrstila eno za drugim, za celjske branilce je bil neustavljiv, asistiral je soigralcem, poskrbel je tudi za atraktivne vložke. In prevzel odgovornost, ko je bilo to najbolj potrebno.
Ko se je zdelo, da so se grofi vrnili med žive, je mojstrsko zadel iz prostega strela. Tudi ali predvsem zaradi tega igralcem namenjajo dres s številko 10. S tako razpoloženo desetico imajo vijoličasti vsekakor neko drugo razsežnost. Dodano vrednost. Morali bi jo imeti večkrat.
