Ko je v sredo prek Zagreba in Budimpešte slovenska ekspedicija okoli polnoči prispela v Doho, se je nastanila v luksuznem hotelu Grand Hyatt. Slednji je neke vrste zlata kletka, če našim rokometašem udobja ne manjka, pa se do njih ne da prebiti, sami pa ob strogih varnostnih ukrepih brez spremstva ne smejo iz hotela.
Eden redkih trenutkov, ko so zapustili začasni dom, je bil včerajšnji trening, ko so točno opoldne preizkusili dvorano Al Sadd, kjer jih danes ob 15. uri po slovenskem času čaka obračun s Čilom. »Dvorana kot dvorana, Stožice so mi lepše, sicer pa lahko zaradi mene igramo tudi pod šotorom,« je na vprašanje, kaj meni o dvorani, ki sprejme 7700 gledalcev, v svojem slogu pribil Boris Denić.
Selektor je torej že v formi, v kakšni so njegovi varovanci, pa bo do neke mere razkril današnji obračun s tretjo reprezentanco z južnoameriške celine. Poudarek je na tistem do neke mere, Čile je pač preskromna zasedba, da bi na podlagi današnjih šestdesetih minut lahko potegnili konkretnejše oziroma kakršnekoli zaključke.
In čeprav pridevnik lahek oziroma lažji v slovenskem taboru zelo neradi slišijo, bi si za prebitje ledu težko izbrali primernejšega tekmeca. Z vsem dolžnim spoštovanjem in brez kančka podcenjevanja, a Čile je ena najskromnejših zasedb na letošnjem prvenstvu, seveda pa je še vedno treba šestdeset minut korektno opraviti. Če gre sklepati po resnosti in zbranosti, ki je vladala med včerajšnjim treningom, potem tudi za to ni pretirane bojazni.
Na Švedskem so se opekli Slovaki
Prav nobene dileme ni, da je Čile rokometni malček. Ne glede na to, da v Katarju že tretjič zapored nastopa v družbi najboljših. In ne glede na to, da je pred štirimi leti na Švedskem s Slovaško odigral neodločeno. Takrat je na kolena spravil tudi Avstralijo in na koncu med 24 reprezentancami osvojil 22. mesto. Pred dvema letoma v Španiji so rokometaši Čila prehiteli le kenguruje, ob tem pa so slavili svojega Emila Ludwiga Feuctmanna, ki je bil deveti strelec prvenstva. Pot v Katar so si zaslužili s tretjim mestom na celinskem prvenstvu v Urugvaju.
Marco Oneto je ime, ki kot prvo in hkrati edino pride na misel, ko je govora o čilskem rokometu. Solidni, a prav nič več ko to, 204 centimetrov visoki krožni napadalec, ki je nekoč nosil dres Barcelone, danes pa je soigralec Miladina Kozline v nemškem Mindnu. Oneto, morda še Rodrigo Salinas in to je to, kar zadeva naše poznavanje čilskega rokometa.
ČOTAR: NE BI SMELI IMETI TEŽAV
"Čile je korektna reprezentanca, v obrambi Čilenci v glavnem uporabljajo različico 5-1,v napadu poskušajo žoge spravljati predvsem seveda na Oneta. Žoga sicer kroži, ampak da bi bile to kakšne nerešljive uganke, to pa seveda ne. Treba jih je samo resno vzeti, in ker verjamem, da jih bomo, ne bi smeli imeti težav. Nimamo kaj skrivati oziroma si lagati, vemo na katerih tekmah smo favoriti mi, in če se bomo postavili tako, kot je treba, res ne bi smelo biti težav. Dober kažipot oziroma zgled sta lahko predstavi proti Slovaški in Latviji, ko smo rutinsko opravili nalogo," meni selektorjeva desna roka Bojan Čotar.
Spomin se vnovič vrne v Španijo, na podobnega tekmeca je namreč Slovenija naletela tudi pred dvema letoma na začetku pirenejske avanture, ko se je v prvem polčasu kar precej mučila z nepredvidljivimi Savdijci. "Pri tovrstnih reprezentancah je prav njihova nepredvidljivost največja težava. V sodobnem, evropskem rokometu se ve, kako in kaj, kje denimo stoji pivot, bolj ali manj poznaš njegovo gibanje na črti. Oni pa lahko po drugi strani to naredijo malce po svoje, zgodi se tudi kakšen nepričakovan strel s tal in tako dalje. To so stvari, ki jih sicer ne moreš predvideti, a na katere moramo biti pozorni," še dodaja Čotar, ki meni, da so Čilenci vendarle bolj kvalitetna zasedba od Savdijcev.
Pred tovrstnim dvobojem Davida in Goljata, v katerem je za spremembo Slovenija v vlogi Goljata, je v pogosti uporabi tista fraza, da vsi igrajo rokomet. A to je resnično dvoboj, v katerem je vse odvisno od Slovencev samih in od njihovega pristopa.
