In to precejšnjo krivico. Tudi kar zadeva prevoze z enega prizorišča do drugega oziroma nazaj do hotelov, kar je precej presenetljivo ob podatku, da javni prevoz tu pravzaprav ne obstaja.
Zaman boste iskali železniško postajo, ne boste se spotaknili ob tire, avtobusi pa so tako redki kot kamele v Ljubljani, pa čeprav je Pahor morebiti tisti svoji dve že pretihotapil iz Libije. Z izjemo, milo rečeno, dotrajanih indijskih avtobusov znamke Tata, ki so namenjeni prevozu delovne sile, ki pa so tako ali tako drugorazredni državljani, ni ne duha ne sluha o avtobusih, trolejbusih, tramvajih ali metroju.
So prestižni in malo manj prestižni taksiji, a tudi taksisti imajo težave, predvsem seveda v pomanjkanju strank. Avtohtoni Katarci niti ne pomislijo, da bi se usedli v taksi, vsak seveda na cesto rine s svojim, po možnosti čim večjim avtomobilom, kar ob smešno nizki ceni bencina, za liter boste odšteli dobrih dvajset centov oziroma šestkrat manj kot na sončni strani Alp, niti ne čudi. Posledično to pomeni precejšnjo gnečo na cestah, popolno pomanjkanje nečesa, kar bi spominjalo na javni transport, taksisti pa so primorani prežati predvsem na turiste.
Že omenjena delovna sila, ki se je v s svetlobno hitrostjo rastoče mesto priselila iz Indije, Bangladeša, Šrilanke in Filipinov, si ga ob svojih ubogih dninah pač ne more privoščiti in se drenja v dotrajanih avtobusih, ki se raztezajo v več sto metrov dolgi verigi.
Govori se, da naj bi do leta 2022 in prvenstva v nogometu zgradili podzemno železnico, metro, ki bi tako kot vse v Katarju prekašal vse do zdaj zgrajene. Po zgolj tednu dni v tej deželi o tem niti najmanj ne dvomim, za potrebe neprimerno manj razvpitega rokometnega prvenstva je bil dovolj že nakup avtobusov iz Kitajske, ki pa so v Zaliv prispeli le dan, dva pred začetkom, tako da jim ni uspelo zamenjati še niti ure in lahko med vožnjo v kateremkoli trenutku izveste, ali se v Pekingu odpravljajo spat ali se ravno prebujajo v nov dan.
In ker ni avtobusov, ni niti avtobusnih voznikov, zato so bili primorani uvoziti tudi njih, ki pa za zdaj še bolj slabo poznajo poti in stranpoti Dohe. "Prišel sem iz Kenije, nekaj dni pred tem tekmovanjem. Rokomet pravite? Ga igramo tudi v Keniji?" me je spraševal Kamau, možak v poznih tridesetih iz Nairobija.
Najbrž, nisem mu znal z gotovostjo odgovoriti, tako kot on meni ne, zakaj kot mačka okoli vrele kaše krožimo okoli našega hotela.
