Če je bilo Renata Vugrinca v preteklih mesecih težko dobiti na telefon, je po tekmi Hrvaške in njegove nove oziroma druge domovine Makedonije potrpežljivo odgovarjal na vprašanja slovenskih novinarjev. Tretji najstarejši mož na svetovnem prvenstvu, ki bo, kot vse kaže, znova menjal klub.
Kljub včerajšnjemu porazu s Hrvaško ste najbrž zadovoljni z dozdajšnjim potekom prvenstva?
S tremi zmagami in porazom smo lahko zadovoljni, tudi danes smo Hrvaški nudili dober odpor. To je SP, tekme se vrstijo vsak drugi dan, vse je mogoče, moramo pozabiti na današnji poraz in se pripraviti na Avstrijo. Cilji so postavljeni visoko, to naj bi bil namreč vrhunec te generacije, cilj pa so najmanj kvalifikacije za OI.
S Kirom Lazarovim tvorita močan tandem na desnem zunanjem.
Na mojem položaju je eden najboljših desnih zunanjih tam zunaj, verjamem, da sva res dober tandem, pa čeprav jaz ne dobivam prav veliko priložnosti, Kiro je namreč v prvi vrsti napadalec, ki v obrambi ne igra in se ne utrudi preveč. O njegovi napadalski kakovosti pa seveda ne gre izgubljati besed.
Spremljate tekme Slovenije?
Seveda, danes sem si ogledal prvi polčas tekme z Brazilijo. Vem, da imajo težave z levim zunanjim, da so poškodovani strelci z razdalje. Slovenija je rokometna sila, če ne kar velesila, v Španiji je bila v polfinalu, ima določene težave, a za zdaj zmagujejo, in to je najpomembnejše.
Si želite igrati proti Sloveniji?
Iskreno povedano, ne. Če bo prišlo do tega? Bo pač prišlo. To je šport, zmagal bo boljši.
Če vprašamo drugače, ali bi se v osmini finala raje pomerili s Slovenijo ali Katarjem?
Raje s Katarjem, pa čeprav je domačin in je potem vse mogoče. Sicer mislim, da smo boljša ekipa, tudi Slovenija je boljša ekipa od Katarja, a slednji igra doma.
Kakšno je stanje v Metalurgu?
Z eno besedo – katastrofalno. To predstavlja največji problem tudi za reprezentanco, Metalurg namreč daje trinajst reprezentantov, ki pa že pet mesecev niso dobili plače. Imeli smo velike težave tako s psihološkega kot fizičnega vidika, ampak smo priprave vseeno dobro oddelali, ko pa smo prišli sem v Doho, smo odmislili težave in se poskušali osredotočiti zgolj na svetovno prvenstvo. Največja težava je negotovost, ko te pustijo v temi, ko ne veš, kaj bo. Ko bi vsaj nekdo rekel, konec je, ne obstajamo več, borite se za svojo eksistenco. A tega ni in mi čakamo in čakamo, ko se vrnemo, pa bodo menda povedali, kako in kaj.
Je mogoč tudi odhod iz Skopja?
Imel sem že veliko ponudb, a sem jih zavrnil. Obljubljeni sta mi bili še dodatni dve leti in tudi, da bom v klubu v drugačni vlogi lahko ostal tudi pozneje. Zato sem tudi verjel, da bo na koncu vse okej, saj veste, kako pravijo, upanje umira zadnje, tako je bilo tudi pri meni. Še vedno upam, da se bodo stvari uredile, v nasprotnem primeru bo treba poiskati nov klub. Nekaj je že na vidiku, a iskreno povedano, ne da se mi več hoditi ne vem kako daleč, kot recimo v Katar, kjer sem že igral.
Kaj natančno naj bi počeli po koncu igralske kariere?
Hotel sem ostati v rokometu, kot že rečeno, obstajala je možnost, da ostanem v Metalurgu, ta je zdaj v krizi, tako da bomo videli, kaj bo prinesla prihodnost.
Je tudi vaša reprezentančna prihodnost pod vprašajem, če boste zapustili Skopje?
Dobro vprašanje. Končni cilj te generacije je Rio, če se uvrstimo tja, bo ta reprezentanca verjetno ostala skupaj do Ria, v nasprotnem primeru ne vem, kaj se bo izcimilo. Ali bo prišlo do pomlajevanja, osipa, ne vem, kako se bodo odločili. Ne gre zanemariti, da smo v povprečju najstarejša ekipa na SP.
