To je klavrna pokalna statistika Celja, ki se je na Bonifiki v odločilno tekmo podal v vlogi favorita, a vseeno končal na kolenih. Koprčani so tekmeca premagali in ob tem še dodobra pretepli. In povsem zasluženo slavili eno najslajših zmag v svoji zgodovini.
O zmagovalcu prvenstva odloča forma na dolgi rok, v pokalu do finala prideta tista, ki sta se najbolj izkazala na precej krajši razdalji, na koncu pa slavi tisti, ki več pokaže na eni sami tekmi. Povsem nepomembno je, kaj si pokazal do finala, kar zares šteje, je to, kako si se izkazal na odločilnem obračunu.
Glede na formo v zadnjem času so Celjani na Bonifiko pripotovali nabiti s samozavestjo; so bili morda celo malce preveč prepričani vase? No, morda, tega vendarle ne moremo trditi z gotovostjo. Si pa upamo zapisati, da v nobenem od izdelanih načrtov morebitnega dogajanja niso predvideli tega, kar jih je doletelo na koprskem stadionu.
Ko je dal mariborski sodnik Slavko Vinčić znak za začetek 24. finala slovenskega nogometnega pokala, se je za goste iz Celja začela čisto prava nogometna bikoborba. A niso bili oni malce drugačni biki, to vlogo so prevzeli Koprčani.
Ti so se v "matadorja" zaganjali, kot da bi imeli drese rdeče barve. In niso se samo zaganjali; ničkolikokrat so ga tudi pošteno nasadili na rogove. V prenesenem pomenu, jasno, da ne bo kdo pomislil, da je na Bonifiki tekla kri …
So se pa na telesih celjskih nogometašev modrice pojavljale kot po tekočem traku. Koprčani so jih tepli po nogah kot za stavo, še zlasti Benjamina Verbiča, ki je v uvodnem delu igre nekajkrat videl vse zvezde. Takšne agresivnosti koprske zasedbe že dolgo nismo videli, če sploh kdaj.
A kdaj boš, če ne v finalu?! Torej na tekmi za pokal, denarno nagrado in kakopak Evropo. Mnogi so pričakovali, da se bo Rodolfo Vanoli v slogu številnih italijanskih strategov odločil za čisto pravi catenaccio, da bo poskušal predvsem zapreti vse poti do svojega gola, potem pa – kar bo, pač bo.
Toda Vanoli je presenetil večino zbranih, bržčas tudi svojega precej mlajšega kolega Simona Rožmana. Ne samo, da so bili Koprčani neizprosni, bili so tudi ofenzivni. V uvodnih minutah so nekajkrat premešali celjsko obrambo s hitrimi akcijami, že po petih minutah pa tudi povedli.
Ivica Guberac je izvedel kot z leve, pred golom pa je branilcem pobegnil Denis Halilović in z glavo zadel v polno. Celjska zmedenost se je tedaj povečala še za nekaj odstotkov, in če odmislimo nekaj dobrih Verbičevih potez, so grešili v praktično vseh nogometnih vrlinah.
Koprski vratar Vasja Simčič v prvem polčasu ni bil na preizkušnji niti enkrat, kanarčki pa bi lahko še povišali vodstvo. Tik pred odmorom je imenitno priložnost zgrešil Mitja Lotrič, nekajkrat je bilo še kako vroče tudi po akcijah neumornega in izjemno prodornega Domna Črnigoja.
Rožman, ki si je v prvem polčasu izmenjal kar nekaj ostrih besed z energičnim Vanolijem, je med odmorom dojel, da je vrag odnesel šalo, in že pred začetkom drugega dela je opravil kar dve menjavi. Odločil se je povsem tvegati, v igro je poslal dva ofenzivnega nogometaša, prvič letos je na igrišče stopil tudi več mesecev poškodovani Valon Ahmedi. Koprski strateg seveda ni imel razloga, da bi tvegal, se je pa zato malo bolj vrnil h koreninam.
Primorci so zaigrali bolj obrambno in previdno ter skoraj sezidali zid, v katerega so se Celjani bolj ali manj brezglavo zabijali. Tudi to, da je visok ritem igre padel, je bila voda na njihov mlin, hkrati pa so bili Štajerci prisiljeni puščati vse več prostora na svoji strani igrišča.
To pa je bila voda na mlin hitronogih Koprčanov. Ti so bili v 74. minuti prepričani, da je bil nad Črnigojem storjen prekršek za enajstmetrovko, toda sodnik Vinčić ni dosodil ničesar, takoj v naslednjem napadu pa so Jirija Jeslineka milimetri prikrajšali za izenačenje.
Čeprav je Koper končal z enim igralcem manj, je dejansko tik po izključitvi zadel še enkrat, in to iz protinapada, ki ga je rezervist Jaka Štromajer najprej skoraj zapravil, nato pa vendarle rešil žogo in na koncu z roba kazenskega prostora meril dovolj natančno za povišanje vodstva. Pa tudi za zmago. Pod katero sta se, zanimivo, podpisala dva nekdanja nogometaša Celja.
"Čestitke Celju, ki je odigralo odlično tekmo. Moji fantje pa so bili fantastični. Prepričan sem, da če ne bi lani avgusta imeli nekaj težav in peripetij, potem bi se lahko danes potegovali za višja mesta tudi v prvenstvu. Veliko zmago podarjam Koprčanom, ki jih še nikoli nisem videl v tako velikem številu. To mi je v veliko zadovoljstvo," je bil po sladki zmagi zadovoljen trener Kopra Rodolfo Vanoli.
"Čestitke ekipi Kopra za zmago. Mi nismo bili na ravni, na kateri smo si želeli biti. Navijači pa so se lepo odzvali. Koper je zasluženo zmagal. V prvem polčasu smo bili preplašeni. Vzroke bom iskal malo pozneje. Želja po lovoriki je bila bržčas tista, ki je bila premočna. Nismo se držali taktičnega načrta. V drugem polčasu smo stopili na plin, ampak je težko igrati proti Kopru, dobili smo zadetek iz prekinitve, kjer je najmočnejši," pa je po dvoboju povedal strateg Celja Simon Rožman.
KOPER - celje 2:0 (1:0)
Koper – Stadion Bonifika. 3000 gledalcev. Glavni sodnik: Slavko Vinčić (Maribor) 5.
Strelca: 1:0 Halilović (6), 2:0 Štromajer (86).
KOPER: Simčič 7, Šme 6, Halilović 8, Hadžić 7, Rahmanović 6 (od. 84. Štromajer 7), Guberac 7, Krivičić 7, Črnigoj 8, Galešić 7 (od 88. Gregorič -), Palčič 6, Lotrič 7 (od 66. Pučko 7). Trener: Rodolfo Vanoli 8.
CELJE: Mujčinović 6, Jakolić 5, T. Klemenčič 5, Soria 5, Vidmajer 5, Jugović 5 (od 73. Jeslinek 6), Miškić 5, Bajde 5 (od 46. Lendrić 5), Šporn 5 (od 46. Ahmedi 5), Verbič 7, Sunny 5. Trener: Simon Rožman 5.
Rumeni kartoni (8-4): Črnigoj (13), Guberac (27), Hadžić (47), Palčič (61), Krivičić (62), Halilović (79), Simčič (80), Pučko (92); Soria (59), Jugović (68), Miškić (70), Verbič (79).
Rdeč karton (1-0): Palčič (85, drugi rumeni).
Ocena igre: 7.
Igralec tekme: Denis Halilović (Koper).
