Nizozemec je bil moj veliki idol, vsakega njegovega zadetka v dresu Milana sem se veselil skoraj bolj kot on. Ko je van Basten zaradi poškodbe gležnja predčasno končal kariero, sem – priznam – potočil tudi nekaj solz. Pozneje se v nogometu nikdar več nisem na nikogar tako zelo navezal, so mi bili pa nekateri kakopak bolj simpatični od drugih.
Ronaldo (tisti pravi, da ne bo pomote) mi sprva ni bil všeč, še kako mi je šlo v nos tudi to, da je po slovesu od Barcelone podpisal za Inter (v luči uvodoma zapisanega dejstva verjetno ni težko razumeti, zakaj), pozneje pa se mi je dokaj nepričakovano še kako prikupil. Po svoje tudi zaradi vseh težav, ki jih je imel; ker kljub temu nikdar ni želel obupati.
Ko je leta 2002 postal svetovni prvak, sem mu privoščil iz dna srca. Zame tista zgodba ostaja ena najbolj epskih v zgodovini športa. Ko sem ga toliko let pozneje na San Siru v živo spremljal na milanskem derbiju in je meril v polno, sem ga dokončno vzel za svojega. Še danes mi je neverjetno simpatičen. In še danes se ne morem načuditi podatku, da kljub vsemu, kar mu je uspelo, nikdar ni osvojil lige prvakov. Neverjetno, a resnično.
Precej podobna je zgodba o mojih čustvih do Zlatana Ibrahimovića. Sprva mi ni bil všeč, imel sem ga za nadutega, vase zagledanega razvajenca, ki uživa v provokacijah in povzročanju težav. Pozneje se je to povsem spremenilo, tudi zaradi tega, ker je sledil Ronaldu in zaigral na z mojega vidika pravi strani San Sira …
Ko sem spoznal njegovo življenjsko zgodbo, sem ga dokončno vzel za svojega, danes mu privoščim vsak gol, ki ga zabije. In prav tako kot v Ronaldovem primeru ne morem verjeti, da kljub nepregledni vrsti osvojenih lovorik niti enkrat ni slavil v ligi prvakov. Verjamem, da je to nekaj, kar vsakič znova osupne tudi Zlatana samega. Človek je igral za Ajax, Juventus, Inter, Barcelono in Milan, pa mu nikdar ni uspelo osvojiti pokala, ki je zanj postal skoraj kot sveti gral.
Danes, ko se pri triintridesetih bliža h koncu svoje kariere, cilj življenja naskakuje v dresu Paris Saint Germaina. V Parizu je zvezdnik vseh zvezdnikov, ima večjo karizmo kot vsi ostali nogometaši francoskega prvenstva skupaj. Ampak nikakor se ne morem znebiti občutka, da bo PSG potreboval še nekaj časa, da se bo zavihtel na vrh Evrope. Lahko se tudi malce pošalim: uspelo mu bo šele, ko bo Zlatan odšel drugam. Ne nazadnje sta Inter (2010) in Barcelona (2011) ligo prvakov osvojila leto dni po tem, ko ju je Ibrahimović zapustil. Zgolj naključje? Morda.
Ibrahimoviću bi privoščil, da bi svojo imenitno kariero zaokrožil z zmago v ligi prvakov. Toda tudi če mu ne bo uspelo, naj se ne nervira preveč. To ne bo spremenilo ničesar. Tudi Ronaldu ni uspelo. Pa kaj? Za vedno bo ostalo zapisano, da je bil eden najboljših vseh časov. In tudi Ibrahimović bo. Tako ali drugače.
